Vladimirja Krpana sem imel priložnost pogosto srečevati. Moram reči, da sem ga doživljal kot zelo dobrohotnega človeka, predvsem pa kot velikega domoljuba. Vedno sem občudoval njegovo svežino, čilost in mladostnega duha. Že od mladosti je bil pripravljen za svojo Primorsko dati vse. Tako je podobno kot drugi Primorci tudi sam kot zelo mlad fant pomagal partizanom.
Vse življenje je verjel v idealizem mladih, zato je bil tudi zelo uspešen pri njihovi vzgoji na športnih in drugih področjih. Zadnjič smo se srečali skupaj z njegovo ženo pri maši za vse padle partizane in vse žrtve 2. svetovne vojne na Sveti Gori.
Takrat nisem vedel, da ga vidim zadnjič. Odslej bo živel še naprej v mojih spominih in molitvah, podobno kakor v srcih mnogih Primorcev.
Pokojni Vladimir nas je učil, da takrat, ko Slovenci v srcu dobro mislimo, najdemo pot k razumevanju in pomiritvi.
Hvala za vse in počivaj v miru.
