Spoštovani svojci padlih, dragi prijatelji in tovariši, dragi vsi slovenski rojaki!
Danes (22. 2.) smo se zbrali, da se spomnimo in počastimo dramatične dogodke, ki so se odvili 24. februarja 1943 na Predmeji, kraju blizu Otlice.
To je bil čas, ko so slovenski fantje odhajal v gozdove, ker so še vedno želeli govoriti po slovensko, v jeziku, kjer besede ljubezen, prijateljstvo in domovina zazvenijo v njihovih srcih tako močno, kot v nobenem drugem jeziku. Toda vsi niso imeli te sreče, da bi se pridružili odporniškim brigadam, ki so nosile imena slovenskih pesnikov. Marsikoga so pobrali italijanski fašisti ter začeli groziti, da bodo mobilizirali še tiste preostale, ki so ostali. Zato se je Slavko Bizjak-Brgiten odločil, da se pridruži slovenskim odpornikom – partizanom. To je bilo zanj toliko bolj pogumno dejanje, saj je njegova hiša stala le 200 metrov od italijanske postojanke. Doma je moral pustiti očeta in mater ter ženo Ivanko, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti, in še dveletnega sina Branka ter brata Milkota, ki pa je bil invalid.
Sledila je huda tragedija, ki jo je povzročila nečloveška ideologija. Italijani so ponoči 24. februarja obkolili hišo in začeli streljati. Invalid Milko je hotel splezati skozi okno in se rešiti, toda zaslepljeno sovraštvo ne prizanaša niti invalidom, zato so ga obstreli italijanski rafali, ga mučili in slednjič kratko malo ubili. Podobno usodo je doživel tudi šele dveletni Branko in kar je najbolj kruto, mati pred porodom. Hišo so fašisti izropali in jo požgali. Da, hudobija in sovraštvo sta močnejša, kot karkoli drugega in preraščata zmogljivost človeške domišljije. To občutje je prevzelo partizana Slavka, ko se je vrnil k ostanku domače hiše, da bi videl, kako je z njegovimi ljubimi. Bilo je prehudo zanj, da bi lahko živel še naprej brez svojih dragih, brez teh, ki jih je iskreno ljubil in za katere je bil pripravljen umreti. V trenutku je spoznal, da jih nikoli več ne bo videl. Takrat se je zavedal, da tega bremena ne bo mogle nositi skozi življenje, zato je tudi sam odločil, da bo prostovoljno odšel iz tega sveta.
Toda, dragi prijatelji in tovariši, mi ostajamo živi in nase sprejemamo dediščino partizana Slavka in njegovih domačih. V sebi čutimo dolžnost, da našo deželo ohranimo slovensko. Naj ostane naseljena z otroškim vriščem in nasmehi naših starih staršev. Naj se tukajšnji mladi še vedno radujejo življenja. Zato radi uporabljamo in gojimo naš slovenski jezik, za katerega je goriški jezikoslovec pater Stanislav Škrabec dejal, da je najlepši jezik na svetu. In francoski pisatelj Stendal je takrat, ko ga je slišal vzkliknil: Njih jezik je kakor pesem!
Na današnji dan, dragi prijatelji in tovariši, je umrl tudi slovenski pesnik Karel Destovnik Kajuh. Ta partizanski pesnik nam je še posebej blizu, ker je svojo ljubezen do naroda povezal s svojim globokim odnosom do matere. Kar pretrese nas, ko beremo, kako ga skrbi za mater in se sprašuje, kje je. A ta mati ga je učila ljubezni do naroda, zato ji je v slutnji svoje smrti povedal, da se bo za narod žrtvoval in mu daroval svoje življenje. Tako ga smrti ni več strah, saj bodo živele naprej njegove pesmi, ki jih pel v jeziku njegove ljubeče matere. Kajuh nas uči, da spoštujemo vsakega človeka, ki je pripravljen umreti, ne iz sovraštva, ampak iz ljubezni.
Prav to ljubezen do svojega naroda in njegove besede je nosil v sebi tudi Janko Premrl Vojko, ki je prav tako umrl na današnji dan. S svojo neustrašenostjo je bil strah in trepet fašistov. Hvaležni smo mu, da je leta 1942 je pomagal organizirati odpor tudi v naših krajih, posebej še na Predmeji.
In na današnji dan so bili prav tako kot Vojko umorjeni še mladi nemški rodoljubi iz skupine »bela vrtnica« ( Sophie Scholl, Hans Scholl in drugi), ki so izgubili svoje življenje, ker so nasprotovali nacizmu, tej nečloveški ideologiji, ki je poteptala ne samo dostojanstvo in jezik drugih narodov, ampak prav tako dostojanstvo lastnega naroda in njegove kulturne dediščine.
Ko se danes spominjamo vseh slovenskih partizanskih junakov in njihovih svojcev, mislimo tudi na predstavnike mladih drugih narodnosti, ki jih je družil isti idealizem in vera, da je z zvestobo in pogumom mogoče marsikaj spremeniti. Četudi so neki mislili, da so umrli zaman, je njihova daritev življenja bila kot seme, ki je na novo vzklilo in se razraslo v svobodo in lepoto, ki ju lahko mi sedaj uživamo.
Spoštovani navzoči, vsi smo danes povabljeni, da počastimo spomin na partizana Slavka in njegove domače, kakor tudi vse na njegove tovariše – partizanke in partizane, ki so v boju za slovenski jezik, pesem in zemljo darovali življenje. Prav tako pa se še posebej poklonimo spominu Kajuha in Janka Premrla ter tudi nam manj znanih idealistov zunaj meja naše domovine. Zato povabim vse, da mislimo nanje, zlasti še na Slavka, Branka, Milkota in Ivanko, pa tudi na njegove starše ter seveda na njegovega otroka, ki je že plesal v materinem telesu, pa ni smel biti rojen. Zato bomo zanje zmolili Gospodovo molitev Oče naš, na glas ali v tišini svojega srca, in jih potem še obiskali na pokopališču: Prosim tudi za Mir po vsem svetu
