Letošnja slovesnost ob spominu na umrle ruske vojne ujetnike je bila veliko skromnejša kot prejšnja leta. Toda če prav pomislimo, potem vidimo, da je letošnja prireditev pravzaprav pridobila na svoji simbolni vlogi. Ni bilo sicer predstavnikov enega ali drugega parlamenta, ne aktivnih politikov…
Pa vendar je bila današnja slovesnost organizirana pod okriljem društva rusko slovenskega prijateljstva, kar pomeni, da prijateljstvo med vsemi ljudmi obstaja tudi onkraj vseh političnih razmer.
Prijateljstvo je nekaj trajnega, še posebej tisto, ki ga poglobijo in zapečatijo nedolžne žrtve. Poleg prijateljstva pa je bila na tej slovesnosti navzoča tudi molitev. Prišlo so pravoslavni duhovniki in opravili lepe in globoke duhovne molitve v čudovitem slovanskem bogoslužnem jeziku. Na fotografiji sem opazil tudi upokojenega celjskega škofa dr. Stanislava Lipovška, ki je prav tako molil v imenu vseh katoličanov za pokojne ruske, ukrajinske in druge vojake.
V duhu sem bil z njim tudi sam in prosil za pokoj vseh mrtvih vojakov na naših tleh.
Letošnja slovesnost nas uči, da se pietetnemu odnosu in molitvi nikoli ne smemo odreči.
(Moj zapis je nastal na osnovi tega, kar sem lahko zaznal iz poročanja različnih medijev.)
