Razmišljanja

Sv. Frančišek Asiški

Sveti Frančišek Asiški, ki danes goduje, je s svojim radostnim krščanstvom klical k slavljenju Boga ne samo vse ljudi, mlade in stare, revne in bogate, domačine in tujce, ampak tudi vse stvarstvo. Tudi nas vabi, da v ta lepi zbor slavljenja sprejmemo drug drugega in naše okolje, zato pomagajmo drug drugemu, čim lepše pa se obnašajmo tudi do narave/v naravi.

Pa še meditacija Edvarda Kocbeka:

Frančišek Asiški,

še živiš:

v beračih, sestrah dobrih, bratih malih,

v otrokih nežnih, žeji, v gladu, ptičkah zalih,

v svetlih slutnjah modro govoriš.

Kdor se vate, romarja, ozre sred dela in krvi,

rože mu vzrasto v rokah in pesmi kaplja v rane kane.

Vrtinci se poležejo, vihar se v sapo lahno spremeni

in vse krog nas zaraja v plese tihe in izbrane.

Povsod te vidimo:

na ulici, v planinah, v zimski noči, v žitu zrelem,

v šumenju rek, v razkošju barv, v sneženju belem,

povsod si brat.

Ah, brat,

da bil bi zdaj pri nas, ne šel bi mimo naših vrat,

ne, ustavil bi se in bi z večnostjo prepojil naš izmozgan čas.

O, kako bi bilo vse drugačno.

Pobratil bi se človek s ptičkami in pil veselja med,

zažgal kresove radostne ljubezni in zapel prešerno v svet.

V svetlobi božji bi se pomladilo srce mračno.

Veš, samo nečesa bi rad:

le tvojo dlan izvoljeno bi rad objel,

prijel bi jo tak nežno in si lice z njo ogrel. Ah, svoje lice sončni brat.