Sveti Frančišek Asiški, ki danes goduje, je s svojim radostnim krščanstvom klical k slavljenju Boga ne samo vse ljudi, mlade in stare, revne in bogate, domačine in tujce, ampak tudi vse stvarstvo. Tudi nas vabi, da v ta lepi zbor slavljenja sprejmemo drug drugega in naše okolje, zato pomagajmo drug drugemu, čim lepše pa se obnašajmo tudi do narave/v naravi.
Pa še meditacija Edvarda Kocbeka:
Frančišek Asiški,
še živiš:
v beračih, sestrah dobrih, bratih malih,
v otrokih nežnih, žeji, v gladu, ptičkah zalih,
v svetlih slutnjah modro govoriš.
Kdor se vate, romarja, ozre sred dela in krvi,
rože mu vzrasto v rokah in pesmi kaplja v rane kane.
Vrtinci se poležejo, vihar se v sapo lahno spremeni
in vse krog nas zaraja v plese tihe in izbrane.
Povsod te vidimo:
na ulici, v planinah, v zimski noči, v žitu zrelem,
v šumenju rek, v razkošju barv, v sneženju belem,
povsod si brat.
Ah, brat,
da bil bi zdaj pri nas, ne šel bi mimo naših vrat,
ne, ustavil bi se in bi z večnostjo prepojil naš izmozgan čas.
O, kako bi bilo vse drugačno.
Pobratil bi se človek s ptičkami in pil veselja med,
zažgal kresove radostne ljubezni in zapel prešerno v svet.
V svetlobi božji bi se pomladilo srce mračno.
Veš, samo nečesa bi rad:
le tvojo dlan izvoljeno bi rad objel,
prijel bi jo tak nežno in si lice z njo ogrel. Ah, svoje lice sončni brat.