(Svobodna beseda julij 2026, dr. Maca Jogan)
»Treba je graditi na naši različnosti in iskati tisto, kar nas povezuje«je prepričan predstojnik frančiškanskega samostana na Sveti Gori, pater Bogdan Knavs, ki je bil ob Vladimirju Krpanu (predsedniku območnega združenja Zveze borcev za vrednote NOB v Novi Gorici) januarja 2014 na slovesnosti v portoroškem avditoriju razglašen za Osebnost Primorske 2013.
Za to ugledno in častno priznanje so Vladimirja Krpana in patra Bogdana Knavsa izbrali poslušalci Radia in gledalci TV Koper ter bralci Primorskih novic, ker sta bila pobudnika maše za padle partizane in druge žrtve vojne. Z mašo v baziliki na Sveti Gori so se »odprla vrata bolj strpnemu, srčnemu in človeškemu pogledu na zgodovino«, so 19. januarja 2014 poročali v Nedeljskih novicah.
Pater Knavs pa je menil, da je »največje priznanje, da se ljudje v teh čisto človeških vrednotah prepoznajo«, ter da »je treba graditi na naši različnosti in iskati tisto, kar nas povezuje«.
To simbolno dejanje sožitja in sprave je bilo plod že utečenega sodelovanja s patrom Knavsom in vsemi predstavniki borčevske organizacije, kajti »pogovarjali smo se s kar 49 krajevnimi organizacijami«, kot je tedaj pojasnil V. Krpan. Oba dobitnika častnega naslova sta bila deležna še drugih priznanj, med drugimi najvišjega v Republiki Sloveniji – jabolko navdiha iz rok predsednika Boruta Pahorja. Ne le na Primorskem temveč tudi drugod po Sloveniji so se ljudje posebej razveselili častnega priznanja patru s Svete Gore, ki je odtlej s svojimi nagovori na partizanskih spominskih proslavah in srečanjih že ustvaril spoštovanja vredno tradicijo, saj »dviga v ospredje vrednote človečnosti«.
Za začetek bi vas prosila, da bi bralstvu Svobodne besede razkrili, kaj vas je zlasti spodbudilo k temu, da ste v oktobru 2013 imeli mašo za partizane. Kakšen občutek imate potem, ko čutite hvaležnost ljudi, ki obiščejo ta obred?
Bil sem spodbujen od patrov frančiškanov, mojih predhodnikov, ki so delovali na Sveti Gori ter redno ob prazniku vseh svetih oz. dnevu spomina na mrtve molili in blagoslavljali pri spomeniku na Trnovem nad Novo Gorico. Prav tako sem ob prebiranju zgodovine med drugo svetovno vojno zasledil številne duhovnike, ki so se postavili ob bok preganjanega ljudstva in ki jim je bila slovenska zemlja, jezik, pesem in molitev nekaj svetega. Poslanstvo duhovnika je tudi, da moli za vse ljudi. Že Sveto pismo stare zaveze nalaga kot sveto dolžnost pokopati vse pokojne. Ko vidim, koliko ljudi se je udeležilo spominskega obreda za vse rajne, kako ne bi občutil zadovoljstva v svojem srcu, da v nas zmaguje plemenitost!
Gotovo ste ob priznanju, da ste Osebnost leta 2013, prejeli tudi osebna sporočila in čestitke različnih posameznikov, ki so bili veseli, da je priznanje časti dobila tudi oseba, ki deluje na »verskem polju«. Vam je kakšno sporočilo ostalo posebej v spominu, imate morda shranjeno kakšno posebej ganljivo in spoštljivo pismo?
Velika večina čestitk je šla v smeri veselja, da sta sprava in razumevanje med različno mislečimi v Sloveniji vendarle mogoča. V spominu pa mi najbolj ostaja pismo starejše gospe, ki mi je napisala, da moli za moje zdravje, da bi si lahko še naprej prizadeval za spravo in pomiritev med Slovenci. Pravzaprav mi je to imenovanje še veliko bolj kot osebno priznanje, pomenilo znamenje, da ljudje sprejemajo vrednote sprave in miru, ki jih zagovarjam.
Znani ste po tem, da si prizadevate za spravo in pomiritev v slovenskem narodu. Katere izjave in dejanja so tista, ki vas opogumljajo za to delo?
Vedno so me opogumljale tudi zelo pozitivne izjave cerkvenih vrhov, ki so zbrane v knjižici Franceta M. Dolinarja z naslovom »Resnici na ljubo« (Družina 1998). Tako se je prvič opravičil in obžaloval vse hudo že generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk v spomenici duhovščine ljubljanske nadškofije (11. julija 1945). Prav tako sta to naredila še nadškof Pogačnik (pridiga na veliki četrtek leta 1977) ter nadškof Alojzij Šuštar pri pridigi na veliki četrtek leta 1990. Ne smemo pozabiti, da se je tudi Zveza borcev za povojne poboje večkrat opravičila. Še posebej se me je dotaknilo dejanje častnega predsednika ZB Janeza Stanovnika, s katerim sva prijateljevala, ko je leta 2014 po spominski slovesnosti v Cerknem, odšel še na Lajše in se poklonil nedolžnim žrtvam na drugi strani.
Kot redovnik imate že bogate izkušnje z ljudmi, tako z globoko vernimi kot tistimi, ki so v dvomih glede Boga. Ali ste v zgodnji mladosti imeli kakšne vzornike, junake, katerih moralne značilnosti ste posebej ponotranjili in jih umestili v temelje svoje moralno-duhovne drže? Kako je na vas vplivalo družinsko okolje?
Ne bi mogel reči, da je bila naša družina nekaj posebnega. Med nami so pač prevladovale tradicionalne slovenske in krščanske vrednote, kot je odkrita beseda, delavnost pa tudi neposrednost, pa naj je šlo za žalostne ali vesele dogodke. Tudi so me doma naučili, da je potrebno odpuščati. Naj omenim še frančiškanske patre v Mošnjah in na Brezjah, ki so kljub težkim obdobjem kazali veselje in dobro voljo. Takšnega pozitivne duha pa se mlad človek rad naleze.
V vašem delovanju vidim nadaljevanje protifašistične drže večine duhovščine na Primorskem, ki se je izrazila tudi v času NOB, o čemer pričajo npr. fotografije blagoslova Bazoviške brigade leta 1944 v Branici. Ali vam tudi (mnogi) drugi primeri sodelovanja duhovnikov v partizanskih dogodkih v času NOB sporočajo, da ubirate pravo pot miru in sožitja?
Seveda, mnogi primeri duhovnikov iz druge sv. vojne me navdušujejo. Vedno znova me prevzamejo pripovedi ljudi, ki povedo, kako jih je njihov župnik razumel in kako je bil dojemljiv za človeško bolečino. Kdo ne pozna Jožeta Lampreta in znamenito fotografijo, ko pomaga nositi ranjenca. Kdo še ni slišal za priorja iz kartuzije Pletarje, ki je spodbujal svoje sobrate, da so na različne načine podpirali partizane in osvobodilni boj. Potem je seveda pretresljiv lik mladi duhovnik Izidor Završnik, ki je v mariborskih zaporih marca 1943 dal življenje namesto sojetnika Žvana. Morda malo manj sta znana župnika Josip Vidav iz Rodika, ki je dvakrat rešil vas pred požigom in je številnim vaščanom pomagal, da so prešli iz zaporov in internacij, prav tako Albin Bratina z Otlice, ki ob cerkvenih praznikih hodil spovedovat partizane ter je s cerkvenimi častmi pokopaval padle partizane. Ob tej priliki tudi naše bralce prosim, da mi posredujejo lepe spomine na duhovnike med 2. sv. vojno.
Doslej ste imeli že veliko maš za partizane, s čimer vsaj malo blažite bolečino udeleženih v NOB (in njihovih naslednikov), ker so v sedanjosti večkrat deležni prezira. V katerih krajih so si borčevske organizacije že zaželele slišati vašo blagodejno besedo povezano z Božjim blagoslovom?
Resnično sem hvaležen za ta vabila, saj se tako lahko srečujem z ljudmi, ki v srcu dobro mislijo. Posebno veliko pa mi pomeni, da lahko molim z ljudmi, ki si iskreno želijo sprave in pomiritve v slovenskem narodu. Doslej sem bil v različnih krajih po vsej Sloveniji: od Trnovega nad Novo Gorico, Planino Kuhinja pod Krnom, Morsko nad Kanalom, na Otlici in Predmeji, na cerkljanskem in idrijskem…. vse do Boča in Pohorja. Letos sem bil še posebej vesel prvega povabila iz Kostanjevice na Krki ter iz Sostrega – Zadvorja.
V letošnjem letu ste na partizanski proslavi na Gorjancih, ki je bila posvečena spominu na prvo srečanje gorjanskih in žumberških partizanov, dejali: »Tukaj smo, da počastimo mir, bratstvo med sosedi, slovansko zavezo, vsekakor tudi svobodo kot temeljno človeško vrednoto in seveda najvišji humanizem, ki ga predstavljata skrb in ljubezen za bolnega in ranjenega človeka«. Se počutite tudi na ta način blizu papežu Leonu XIV?
Vsekakor današnji papež izpostavlja temeljne krščanske in civilizacijske vrednote, ter predvsem poudarja, da to niso začasna politična stališča, ampak nekaj trajnega in svetega. Ganjen sem nad njegovimi izjavami, da je Sredozemsko morje postalo največje grobišče v Evropi. Letos so podobna stališča izražali v najvišjem hramu slovenske demokracije vsi poslanci – ne glede na različna politična stališča – da je potrebno vse pokojne pietetno pokopati in jim omogočiti grob. Tako so pogumno nakazovali smer za nadaljnja spravna dejanja.
Katere so po vašem mnenju prednostne naloge, ki bi jim morali posvečati (večjo) pozornost in skrb tako na posvetnem kot na verskem »polju«? Ali je mogoče primerjati vrednote, ki so bile preizkušene v času NOB (tovarištvo, solidarnost, domoljubje) s temeljnimi postulati verskega nauka in na ta način, da bi jih obe strani razumeli in spoštovali?
Vsekakor imate prav, da se brez tovarištva, solidarnosti, prijateljstva in rekel bi tudi ne brez smisla za žrtve Slovenci ne moremo preživeli, pa naj se znajdemo na kateri koli kulturni ali pa politični usmeritvi. Krščanska duhovnost lahko poleg ostalih duhovnosti k temu le pomaga. A najpomembnejše je, da bi te vrednote začeli vsi deliti med seboj. To bomo zmogli le, če v nas vstopi zavest, da vsi ljudje trpimo in tako postanemo prizanesljivi med seboj. V tem globalizacijskem svetu, kjer na tolikih področjih zmaguje uravnilovka, je potrebna prebujenost vseh Slovencev, da lahko preživimo le, če naš jezik in pesem, ki izražata čudovite prijateljske odnose, ohranimo in še naprej razvijamo. To bi moralo biti tudi del celotnega šolskega sistema. Ob 35 letnici osamosvojitve, se spomnimo, kolikšna izjemna vzajemnost ter solidarnost je vladala med nami takrat. Vidimo, da je evropska skupnost pred pomembnimi ekonomskimi ter kulturnimi izzivi. Mislim, da nas Evropa potrebuje, potrebuje naše vrednote vzajemnosti ter spoštovanje vsakega posameznika in naroda.