V velikonočni hvalnici smo slišali tudi: »O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš. O kako nedoumljiva je Tvoja ljubezen, da rešiš sužnja si daroval Sina«.
Vse kar si človek želi v življenju želi, vse za čemer se žene; od kariere do denarja, je hrepenenje po tem, da bi nas nekdo razumel, podpiral, bil z nami, nas imel rad take kot smo, ki bi nam odpuščal, ki bi nam stal ob strani četudi ne bi uspeli, ki bi nas podpiral ob naši bolezni… preprosto da nas nekdo podpira in če pademo, da nas tudi pobere oz. nam pomagati vstati.
Ljubezen pomeni ravno to, srečno dejstvo s slavjem luči in veselja. Danes smo prižgali svoje sveče, s tem dejanjem pa smo simbolno prižgali plemen Njegovo ljubezni. Samo taka ljubezen je vredna, da se vanjo veruje. Samo ob tako konkretnem darovanje je vredno, da začnemo verovati. Samo v konkretnem odpuščanju čutimo naklonjenost drugega. Samo ob resničnem prijateljstvu, dobimo upanje, samo v konkretnem objemu – bližino. Samo s konkretno bližino bomo lahko bili pokončni.
Če bi bil Jezus Kristus samo teolog in bi razpredal misli o nekem bogu, če bi bil Jezus samo ideolog in razdeljeval množice s svojo ideologijo, če bi Jezus razpredal samo o okolju, bi ga sodobniki cenili, a mi ga verjetno ne bi poznali.
Čeprav ni imel imenitnih sorodnikov, ne prave slave in bogastva, čeprav je bil obsojen na sramotno smrt na križu, čeprav so v glavnem vsi pobegnili od njega, čeprav…. Nam je zapustil 2 dejstvi: VSTAJENJE in s tem zmago nad smrtjo, dal nam je upanje, da se ponovno snidemo. In zapustil je Cerkev, ki kljub vsem pretresom in slabostim obstaja že 2000 let in je v tem času dala že milijone in milijone mučencev in pričevalcev.
Danes pa smo na vrsti mi, da postanemo priče vstajenja in ljubezni. Bodimo pogumni.
