Mnogi narodi, ki so ponosni na svojo lastno kulturo, imajo za svoj temelj veliki simbol svete gore. Tako je še vedno pri staroselcih v Avstraliji, pri perujskih Indijancih in tudi pri številnih starih ljudstvih po vsem svetu. Srce nam krvavi, ko vidimo, kako turisti pogosto tako malo spoštujejo njihove svete kraje in lomastijo k vrhovom njihovih svetih gora, ki pa so zanje nedotakljivi.
Če smo pozorni do svetopisemske zgodovine, vidimo, da je tudi Božje ljudstvo poznalo takšne svete višave. Prva sveta gora je gotovo gora, na kateri je pristala Noetova barka. Na njej je Bog sklenil zavezo Z Noetom za vse prihodnje rodove z znamenjem mavrice. Naslednja sveta gora je gora v deželi Morija. Na njej je Bog preizkusil Abrahama z darovanjem sina edinca. Njegovo neomajno zaupanje v Boga je bilo v Abrahamu blagoslovljeno za vse narode na zemlji. Med veličastnejšimi pa je gotovo sveta gora Sinaj, na kateri je Mojzes prejel kamniti tabli z Desetimi Božjimi zapovedmi. Nanjo se je moral vrniti, razočaran nad svojim ljudstvom, ker so tako hitro pozabili na Boga in začeli rajati okoli zlatega teleta, boga, ki so si ga sami ustvarili. Sinaj je za Mojzesa pomenil navzočnost samega Boga in njegovega razodetja. Ko se je z novima tablama zapovedi vrnil z gore, je koža njegovega obličja žarela zaradi pogovora z Bogom, tako da so se mu Aron in vsi Izraelovi sinovi iz strahospoštovanja bali približati. Prerok Izaija na več mestih omenja vrnitev Izraelovih izgnancev na goro Sion, hrib v vzhodnem delu starega dela Jeruzalema. Kasneje bo kralj David osvojil ta Jeruzalemski grič in na njem želel sezidati tempelj, ki naj bi dostojno hranil skrinjo zaveze z Mojzesovima Tablama. Zato psalmist Jeruzalemski grič prav tako imenuje gora Sinaj.
Kristus se je prav tako rad povzpel na goro, da je učencem razkrival svoje skrivnosti. Kot je sam dejal, je dan na dan hodil po tempeljskem griču in učil. Toda sporočilo Ljubezni je svojim najbolj intimnim učencev razodel na »Gori blagrov«. Ta gora mu je pomenila razodetje njegovega temeljnega evangeljskega nauka, saj je prav tu začel učiti nekaj čisto novega, namreč, da se lahko na obzorju ljubezni vse postavi na glavo: stiske, bolečine in tegobe niso več znamenje zapuščenosti od Boga, ampak lahko postanejo vir razodetja njegove ljubezni. Ob svetopisemskih svetih gorah ne moremo mimo gore Tabor, gore Jezusove spremenitve pred tremi pričami iz vrst apostolov. Brez Oljske gore in Kalvarije / Golgote pa ne bi bilo našega odrešenja.
Sveta gora v svetopisemskih poročilih pomeni navzočnost samega Boga in tudi razkritje njegove volje, se pravi njegovih zahtev. Zato je razumljivo, da so se k vrhovom gora vzpenjali vsi bogoiskatelji, vsi tisti, ki so iskali Božjega navdiha, ali celo njegovega sporočila. Toda spomnimo se, da apostoli po Jezusovem odhodu v nebo, zaslišijo glas: »Kaj stojite in gledate v nebo!« (Apd 1, 11) Potem dobijo naročilo, naj se vrnejo v ravnino življenja in tam oznanjajo veselo upanje Kristusa križanega in vstalega.
Tudi Sveta Gora je sveta; na njej se je Marija – skrinja nove zaveze razodela Urški in na njej bo kot srednica med Bogom in ljudmi delila milosti, ki jih bodo prejemniki zanesli v ravnine življenja.
Nekaj podobnega je tudi z nami, ki se radi povzpnemo na gore. Vemo, da ne smemo samo sanjati, ampak se moramo vračati v življenje. Pomen našega gorništva in romanja po hribih je, da tisto svetlobo, ki smo jo iskali, ko smo se dvigali na vrhove, potem opazimo sredi našega življenja. Najlepši odsev svetlobe neba namreč sije iz veselih oči otrok in se razkriva v milini starčevskega pogleda.