Življenjske izkušnje nas učijo, da želi vsaka oseba pred slovesom s tega sveta podeliti z nami tisto, kar ima resnično v srcu. V tistih trenutkih nam želi predvsem izročiti, kar je bilo najpomembnejše v njenem življenju.
Vsekakor je to prijateljstvo, ljubezen. Toda ljudje ne znamo govoriti o neizrekljivi bolečini, hrepenenju in ljubezni.
Zato človek, ki umira, hoče z zadnjimi očmi povedati, da je nekoga imel rad in da je nosil v sebi globoko željo po njegovi bližini, a mu tega do sedaj ni znal povedati in dovolj pokazati.
Lahko rečemo, da človek v zadnjih trenutkih življenja svojim dragim, izreka duhovno oporoko, kar je še pomembneje kot napisan testament, v katerem natančno pove, komu kaj zapušča.
Zato so za vsako osebo ob koncu življenja pogovori zelo pomembni, kajti pred odhodom v večno skrivnost je neki poseben čas, ki ga lahko imenujemo milostni trenutek, ko si vsak želi ne samo izreči, ampak tudi slišati pravo besedo. To je beseda prijateljstva in upanja.
Tisti, ki spremljamo umirajoče, upoštevamo, ali je človek veren, veren čisto na svoj način, ali pa sploh ne. Če je človek veren mu lahko rečemo: »Pa nasvidenje.« Če pa ni, mu bomo rekli: »Nikoli te ne bom pozabil!«
Prav te besede lahko ponovimo na grobovih svojih dragih, ki jih bomo v teh dneh obiskali. Tam se ponovno spomnimo lepih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj in jim recimo: »Hvala ti zanje!« Če pa je kakšen grenak spomin, skušajmo dodati: »Vse ti odpuščam. Ampak tudi ti meni odpusti, da do tebe nisem bil vedno na višini svojih idealov«. Svoje drage lahko na grobovih prosimo: »Od tam, kjer si, mi navdahni dobro misel in prijazen nasvet, da pogumno stopam naprej in se enkrat znova prijateljsko objameva.«