Danes je gotovo moja prva misel: hvala Bogu, da me je sploh poklical v življenje, me izbral za svojega duhovnika in da mi vedno znova dokazuje, kar je bilo moje novomašno geslo: »Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« (1 Kor 15,10).
Vedno znova me tudi preseneča, kako modro Bog deluje in kako uporablja vedno nove poti, da bi mi pomagal ohraniti mojo prvotno obljubo, ki sem mu jo dal in me hkrati drži v svojem objemu ob preizkušnjah, ki mi jih dopušča.
Moja zahvala gre vedno znova tudi naši Nebeški Materi, ki me s svojo materinsko roko spremlja že od trenutka, ko sem bil še v materinem telesu. Zame predstavlja poseben privilegij možnost, da ji smem biti tako blizu tukaj na Sveti Gori. Še posebno zato, ker vidim kako je primorskemu in vsemu našemu narodu ljub ta sveti kraj, ki ga predstavlja Sveta Gora, kamor prihajajo verni, drugače verni in tudi neverni, predvsem pa vsi ljudje dobre volje.
Sleherni dan se pri daritvi svete maše spominjam mame in očeta. Preveva me globoka hvaležnost, da lahko iz njunega velikodušnega življenja in darovanja tudi sam živim polnost ljubezni do Boga in do ljudi.
Ta trenutek se s hvaležnostjo spominjam še mnogih, ki so prav tako že v večnosti in (so mi bili v življenju naklonjeni), od koder me podpirajo in razveseljujejo moje srce, ki ga rad delim z Vami.
Hvala moji razširjeni samostanski družini, ki zna z menoj potrpeti in ki mi stoji ob strani, ob njih Sveta Gora ostaja odprta in gostoljubna za vse ljudi.
Ne smem pozabiti na Vas, na svetogorske prostovoljce, ki pomagate pri zelo različnih, a pomembnih delih ter ste za nas nepogrešljivi. Še posebej ste mi ljubi in dragoceni, ker se ob Vas vedno spomnim na svoja starša in njuno razpoložljivost v samostanu na Brezjah ali domači župniji Mošnje.
Hvala vsem, ki me imate radi kot sina, brata, prijatelja, ali pa tudi kot drugega očeta in me spoštujete, ter v mojem poslanstvu prepoznavate, da se trudim s svojim življenjem oznanjati, da je Jezus Kristus prišel na svet za slehernega človeka na tem svetu.
Hvala tudi vsem tistim, ki vam morda nisem ljub, pa me vseeno nekako sprejemate in poskušate v meni videti tudi kaj dobrega.
Naj se ob koncu zahvalim vsem, ki ste kakor koli pripomogli k olepšanju te slovesnosti: redarjem in vam, ki ste okrasili cerkev, ministrantom, pevcem iz Mirna, vsem, ki ste pomagali pri pogostitvi, vsem, ki ste prišli, predvsem pa hvala Tebi, pater Pavle Jakop, ne samo za danes, ker si s toliko velikodušnostjo prišel kljub temu, da si že dopoldne pridigal p. Zdravku na zlati maši v Vitanju. Hvala ti za vse leta uvajanja, za modrost in potrpežljivost, ki si ju imel z menoj v Šiški in ne nazadnje tudi zato, da Te lahko še vedno pokličem in kaj vprašam, Ti pa rad deliš z menoj iz z svoje bogate zakladnice misli in doživljanj, čemur smo bili priče tudi danes pri Tvoji srčni homiliji.
Hvala prav vsakomur, ki je danes prišel in se z menoj Bogu zahvaljuje.
Globoko sem prepričan, da je Božja roka stalno nad nami in da nas v življenju tudi dejansko vodi. Pa vendar je v meni globoka zavest, da vsi ostajamo samo ljudje, zato naj bo danes tudi prilika za moje iskreno opravičilo, kadar nisem bil dovolj razpoložljiv za ljudi, ki so me iskali, ali pa jim nisem znal dovolj prisluhnit. Boga prosim, naj on nadoknadi in dopolni, česar sam v svoji človeškosti nisem zmogel.
Moje vodilo pa bo ostalo, da po Božji milosti zaupam dobremu Bogu in vsakemu človeku, ki sem ga in ga še bom srečal. Naj mi pri tem še naprej pomaga priprošnja Nebeške Matere brez katere ne znam in ne morem živeti od svojih otroških dni naprej.
